AEQ kot metoda za odpravo kroničnih bolečin

Zapomnite si, da misli vodijo k občutkom, ta vodijo k dejanjem, dejanja vodijo k rezultatom.
S klinično somatiko varno, nežno, razumsko in dolgoročno skušamo odpraviti kronične bolečine. To je izobraževalni proces, z njim sebe ‘prekvalificiramo’ ter zavestno spremenimo svoje obnašanje, držo in gibanje. Je aktivna, ne pasivna metoda, je uspešen način čutno-gibalnega organskega učenja, ki nas nauči odpraviti vzroke večine kroničnih bolečin v mišicah in gibalnih omejitev v življenju.
Klinična somatika* (iz lat. clinice znanost o zdravljenju ležečih, ter gr. sôma telo) je preučevanje some, pri čemer soma ni le to, kako sami v prvi osebi dojemamo svoje telo, temveč tudi to, kako ga nadzorujemo. Soma je skupek čutno-gibalnih funkcij, od katerih so nekatere zavestne in hotene (delujejo pod vplivom naše volje) ter smo se jih naučili, druge pa so tiste, ki smo se jih naučili kot otroci, pa nato nanje ‘pozabili’.

Vzrok za kronično napete mišice

Vzrok za stanje kronično napetih mišic je izguba zavestnega občutka in nadzora nad mišičnim tonusom. Izgubimo možnost kadarkoli ustaviti  gib in narediti nekaj povsem drugega. To stanje povzroči senzorno-motorno amnezija, ki se razvije kot posledica poškodb, navad in izpostavljenosti stresu. Mišice so se zaradi senzorno-motorične amnezije navadile biti napete in take nato tudi ostanejo, ne glede na to, kako jih poskušamo sproščati. Dolgoročno ne pomagajo niti raztezanje, masaža, kiropraktika ali tablete proti bolečinam. Če želimo težave odpraviti, moramo mišice, ki so se naučile biti napete, kot nepotrebno napete najprej občutiti in se naučiti, kako jih sprostiti.

Bolečina kot sestavni del ponavljajočega se vzorca

AEQ klinična somatika pozna rešitve za spremembo neprekinjene mišične napetosti. Omogoča jih preko spremembe v naših možganih oziroma živčnem sistemu in njunem nadzoru nad mišicami in gibanjem. Možgani zaradi senzorno-motorne amnezije ne občutijo zakrčenosti in preprosto pozabijo, kako zakrčeno mišico sprostiti, ko njena napetost in krčenje nista potrebna.
Medtem ko z večino metod za lajšanje bolečin skušamo odpraviti bolečino na posameznem delu telesa (vrat, kolki, hrbet, …), AEQ klinična somatika razume, da je bolečina v telesu le sestavni del širšega vzorca naše disfunkcije. Ti vzorci odsevajo naše značilne odzive na stres, ki vključujejo (za)krčenje mišic. Senzorno-motorna amnezija (lahko uporabimo tudi izraz čutno-gibalna amnezija) in disfunkcije, ki jih ta povzroča, se manifestirajo v treh posebnih celostnih vzorcih gibanja, ki jih imenujemo:

• refleks zelene luči (pojdi naprej),
• refleks rdeče luči (stoj, pojdi nazaj)
• refleks travme (posledica poškodb).

Osnovni namen AEQ klinične somatike je povečanje urejenosti (reda) pri krajšanju in daljšanju mišic, ki sodelujejo ali bi morale sodelovati pri gibu. Mišice v gibu sodelujejo na dva načina: s krajšanjem (kontrakcija) in daljšanjem (sproščanje). Pri vsakem še tako majhnem gibu bodo vse mišice morale sodelovati usklajeno in gib izvesti urejeno ter učinkovito. To je mogoče le, če ni prisotne senzorno-motorične amnezije.

Učenje izvajanja lahkotnih gibov

Naloga možganov je, da mišice vodijo v pravilen gib s tem, ko usklajujejo njihovo sodelovanje v gibu. Zato je potrebno tudi dovolj dobro čutenje. Možgani tako v somi ustvarijo določen in potreben red. Skladno s stopnjo urejenosti lahko izvajamo bolj ali manj kompleksne gibe. Gib izvedemo lahkotno, neboleče s prijetnim občutkom in brez odpora, če naša zmožnost – urejenost – kompleksnosti nekega giba ustreza. Če pa gib zahteva urejenost in stopnjo nadzora, ki jo naš živčno-muskulaturni sistem ne obvladuje, pa občutimo strah, odpor in potrebo po premagovanju naših meja z namenom, da bi gib vseeno izvedli. Tega pri otrocih nikoli ne vidimo, saj ne izvajajo gibov, na katere še niso pripravljeni, temveč ostajajo v območju prijetnega, ki jim kaže meje trenutnega znanja.
Otroke v odkrivanje veščin vodi radovednost, ki jim omogoča počasno progresivno povečevanje znanja brez boja in premagovanja samih sebe. A kljub navidezni počasnosti otrokovega pristopa, da bi izboljšal razvoj novih veščin, njegovo učenje privede do napredka, ki pa ga odrasli ne zmorejo doseči niti s pridnostjo, trudom in premagovanjem samega sebe. Sploh če primerjamo dolgoročen vpliv pridobljenega skozi igro pri otrocih in relativno hitro izgubo skozi trud pridobljenega pri odraslih.

Aleš Ernst, CSE 
Učitelj klinične somatike in AEQ metode
http://www.aeq.si