Barvna terapija ali kromoterapija  (1.del)

Barvna terapija ali kromoterapija (angl. Colour therapy) je zdravilska metoda, pri kateri uporabljamo za zdravljenje svetlobo in barve. Uporabljali so jih že v starem Egiptu in Grčiji, Kitajski in Indiji. Ayurvedski zdravnik Charaka je v 6.st. pr.n.št. priporočal sončno svetlobo za zdravljenje različnih bolezni. Pri zdravljenju so uporabljali kristale in kamne, obarvana stekla in kovine, eliksirje, olja, praške, mazila, napitke, zelišča, ipd. Glavni namen je bil vzpostaviti notranje ravnovesje. 

Razvoj barvne terapije

Aristotelov učenec Avicenna (980 – 1037) je v Kanon medicine pisal o pomenu barv pri diagnostiki in zdravljenju bolezni. Za toplo rdečo barvo je trdil, da pospeši krvni obtok, hladna modra ga umiri, medtem ko rumena omili bolečine in zmanjšuje vnetje. Sledil mu je Paracelsus (1493 – 1541), nato pa so zaradi znanstvenega pogleda na svet in usmerjenosti v materialno tudi v medicini počasi opuščali naravni in duhovni pristop k zdravljenju. Medicina se je usmerila na fizično telo, zanemarila pa subtilne energijske pretoke v telesu, o katerih govorita predvsem kitajska in indijska medicina, ter dušo in duha.

Na zahodu so začeli barvno terapijo ponovno obujati v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1876 je Augustus Pleasanton v razpravi Modra in bela svetloba obravnaval vpliv barv na rastline, živali in ljudi.
Leta 1878  pa je dr. Edwin Babitt izdal knjigo "Principi svetlobe in barve", v kateri je zapisal  različne teorije in tehnike zdravljenja z barvami.
Indijski znanstvenik Dinshan Ghadiali je 1933 objavil  knjigo "Spectro Chromemetry Encyclopedia", ki je trenutno osnova za večino sodobne barvne terapije.
Leta 1980 je A.J. Lewy raziskoval izločanje hormona melatonina, ki ga izloča žleza epifiza in ugotovil, da močna svetloba zavre izločanje melatonina, medtem ko se v spanju in seveda v temi  spet tvori in izloča. Max Luscher pa je bil prepričan, da smo nagnjeni k določeni barvi glede na neravnovesja med žlezami z notranjim izločanjem ter glede na stanje duha in trdil, da barve vplivajo na avtonomni živčni sistem. Leta 1958 je Robert Gerard potrdil njegova odkritja.
V 20. stoletju igrata na tem področju pomembno vlogo tudi Rudolph Steiner, ki je barve povezoval z obliko in zvokom ter Theo Gimbel, ki je v Veliki Britaniji ustanovil šolo za terapijo z barvami in opredelil “hrbtenično karto”, s katero si pomagamo odkriti, katero barvo potrebujemo za zdravljenje.

Aktualne raziskave o vplivu svetlobe na človeka

Znanstvene raziskave so zdaj usmerjene v proučevanja vplivov svetlobe in barv na človeka tako, da potrjujejo (pa tudi ovržejo) njihov vpliv. Najdemo raziskave glede vpliva barv na poporodno zlatenico otrok, depresijo in druge psihične težave, visok in nizek krvni tlak, glavobol, nespečnost, razna kožna obolenja, celjenje ran, preprečevanje nastajanja brazgotin, spodbujanje ali zaviranje izločanja hormonov, motnje prehranjevanja, revmatoidni artritis, razne zasvojenosti, težave s spolnostjo, itd...
 
Milena Plut Podvršič, dr.med., terapevtka