Bolečina kot spodbuda za spremembe  

Bolečina je kompleksno subjektivno doživetje, opredeljeno kot neprijetna čustvena in čutna izkušnja, ki je lahko povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Je torej vedno subjektivna, ne pomeni pa vedno akutne poškodbe ali obolelosti tkiva. Bolečine so skrajnost vseh naravnih zaznav in silijo človeka, da ob njih reagira.
Bolečina je nenadomestljivi varovalni mehanizem našega zdravja. Žal je sodobni človek v veliki meri izgubil sposobnost prenašanja bolečine, razumevanje njene intenzivnosti in sporočilnosti. Posebej pereče pa je neobvladovanje kroničnih bolečin.
Znanstveno je dokazano, da telo samo blaži bolečino. V možganih, hrbtenjači in živčnih končičih se tvorijo opiatni receptorji – endorfini, ki blažijo bolečino. Sodelujejo tudi pri nadzorovanju odgovora telesa na stres, ki do neke mere vplivajo tudi na naše razpoloženje – imajo lastnosti naravnih analgetikov. Tukaj seveda moramo omeniti hipotezo, o kateri je razpravljal že Aristotel. Hipoteza trdi, da s razpoloženjem lahko zavestno vplivamo na bolečino.

Sporočilo bolečine

Če sporočilo bolečine utišamo in ne poiščemo vzroka, bo telo začelo »glasneje vpiti«, to pomeni, da se bodo bolečine povečale ali pa morda poiskale novo lokacijo v telesu. Če vzamemo samo tableto proti bolečinam, nismo rešili problema. Bolečina se bo verjetno vrnila, kajti na ta način telo ščiti sebe. V tem smislu je bolečina naša prijateljica, kakor trdi Goethe.
Zaradi vsega omenjenega bi bilo potrebno prisluhniti, ko telo opozarja z bolečino. Bolečina ni problem – je le naraven, notranji signal, ki nam sporoča, da obstaja problem, ki ga je potrebno rešiti.
Za bolečino so značilne številne kvalitete, ki jih lahko glede na izvor delimo na somatske in visceralne. Nadalje delimo somatske bolečine na površinske in globoke. Pri vbodu igle v kožo takoj občutimo bolečino, ki pa tudi hitro preneha (takojšna bolečina). Po približno eni sekundi se pojavi bolj razpršena in globlja bolečina.

Čustva, ki vplivajo na doživljanje bolečine

Najbolj človeka utrudijo bolečine, ki so trajne, združujejo več vrst bolečin in se njihova intenzivnost veča ter stalno ponavlja. To so kronične bolečine. Potrebno je omeniti še duševne bolečine in zavedanje, da različna čustvena doživetja, kot so jeza, strah, bes, sovraštvo, vdanost ... nepredstavljivo močno vplivajo na doživljanje bolečine. Pri bolečini je pomembno: kam zadene, kakšen je zaznavni svet prizadetega, kakšne izkušnje ima in kakšna je njegova takratna zavest.
Zavedati se moramo tudi meje možnih primerjav. Med dražljajem in bolečino ni neposrednega razmerja; bolečina ni avtomatično večja, kolikor večja je poškodba. Pozornost je torej poseben dejavnik, s katerim bolečino stopnjujemo ali slabimo. Govorimo tudi o bolečinskem pragu – to je meja, ob kateri čutimo bolečino, se jo zavedamo in tudi ukrepamo. Bolečinski prag nam je prirojen, nikakor pa ne smemo pozabiti, da je opremljen z našo trenutno naravnanostjo in čustveno noto.
Odpravljanje bolečin bi morala biti ena od osnovnih nalog vseh holističnih pristopov. Sprijaznjenje z bolečino in trpljenje zaradi nje je velikokrat le slab izgovor za nepripravljenost poiskati pravi vzrok, sprejeti pravo zdravljenje in vnesti potrebne spremembe v svoje življenje.
Z bolečino nam naše telo nekaj sporoča, kar nam predstavlja glavno pot k ugodju in sproščenosti in obenem seveda tudi glavno oviro, da bi mir in ugodje občutili.

Maja Vrhunc
Refleksoterapevtka 
http://www.institut-rjp.si/ustanoviteljice/