Dejavniki tveganja za nastanek parodontalne bolezni

Parodontalna bolezen je skupno ime za kar nekaj različnih bolezni parodoncija – obzobnih tkiv. Najbolj pogosta so s plakom in bakterijami povezana vnetna stanja: gingivitis – vnetje dlesni in parodontitis – vnetje obzobnih tkiv.
Zob in parodoncij sta dinamična in aktivna celota različnih tkiv – pozobnica (vezivna vlakna med zobom in kostjo), cement (prekriva korenino zoba), kost in dlesen. Če poenostavimo, si lahko predstavljamo, da je zob v kost pričvrščen s posebnimi vlakni, ki delujejo kot amortizerji, vse skupaj pa je prekrito z dlesnijo.

Mikroorganizmi v ustih

V zdravih ustih se normalno nahajajo številni mikroorganizmi (več kot 500 različnih vrst). Mikroorganizmi se organizirajo v skupek (biofilm) in se pritrdijo na trde površine v ustih, kar imenujemo zobne obloge ali plak. Vnetje je naravna obrambna reakcija telesa, ki želi bakterijski plak odstraniti. Ob pravilni ustni higieni telo vzdržuje ravnovesje med obrambnimi mehanizmi in bakterijami ter s tem zdravje zob in obzobnih tkiv. To ravnovesje se lahko poruši tudi zaradi kajenja, stresa, jemanja določenih zdravil, hormonskih sprememb, dednih dejavnikov, osteoporoze, sladkorne in drugih sistemskih bolezni.

Gingivitis – vnetje dlesni

Če zobne obloge zastajajo, se dlesni vnamejo. Vnetje se kaže z oteklino in rdečino, a to ni tako izrazito, predvsem pa ni boleče, zato ga pacienti običajno niti ne opazijo. Opazi pa se krvavenje iz dlesni, predvsem pri ščetkanju. V tem primeru nam zdrava pamet – pusti rano pri miru – škodi, ker vodi v še večje zastajanje plaka, poslabšanje vnetja in tako se vzpostavi začarani krog. Vseeno pa se ga z lahkoto prekine. Potrebno je samo vztrajati pri ščetkanju, še posebej na tistih področjih, kjer se pojavi kri. Po nekaj dneh krvavitev preneha in dlesen se v celoti ter sama od sebe pozdravi.

Parodontitis – vnetje obzobnih tkiv

Ko vnetje traja, lahko tudi leta, prizadene tkiva pod dlesnijo in sčasoma se lahko razvije parodontitis. Prvi znak parodontitisa je pojav obzobnih žepov – prostor med dlesnijo in zobom. Odkrije jih lahko le zobozdravnik s sondiranjem. Zaradi svoje globine jih je z običajnimi tehnikami ščetkanja skoraj nemogoče očistiti, zato se v njih nabira še več bakterij, prav tako se spremeni sestava biofilma.
Če parodontitisa ne zdravimo, bolezen napreduje, propadajo tudi vezivna vlakna, cement in kost. Zob v ustih je videti daljši, poveča se majavost, spremeni se položaj zob, pojavijo se tudi bolečine, neprijeten vonj, lahko tudi gnoj in na koncu tak zob izpade, saj izgubi svojo podporno strukturo.

Zdravljenje parodotalne bolezni

Pravilna ustna higiena je temelj preventive in tudi kurative. Za zdravljenje gingivitisa je dovolj znova vzpostaviti temeljito odstranjevanje plaka, po potrebi tudi profesionalnega in stanje se hitro in brez posledic vrne v normalno.
Zdravljenje parodontitisa pa je bolj zapleteno. Prva faza je seveda odstraniti vzrok - plak, tako z vsakodnevno higieno kot s profesionalnimi metodami - mehansko, ultrazvočno, lasersko. Če vnetje vztraja, se s kirurškimi (v lokalni anesteziji) posegi preoblikuje oz. zmanjša obzobne žepe in s tem omogoči lažje in bolj učinkovito odstranjevanje oblog. Temu sledi še doživljenjsko 3/6-mesečno profesionalno odstranjevanje biofilma na mestih s povečano globino žepov, tudi če zobni kamen ni prisoten in je ustna higiena odlična.
Pri napredovalem parodontitisu velja, da ga nikoli ne pozdravimo v celoti, vseeno pa lahko upočasnimo ali ustavimo napredovanje bolezni.
 
Nataša Prunk, dr.dent.med. 
http://www.zobozdravstvo-prunk.si/