Dihanje je vir dobrega počutja (2.del)

Dihanje je nekaj najbolj samoumevnega in hkrati vrhunska veščina sproščanja, odprave  stresa ter celo zdravljenja različnih bolezni in hormonskega neravnovesja. Veščina dihalnih vaj, ki so vse prej kot samo dihanje, se imenuje PRANAJAMA. Izvira iz ajurvedskega izročila in je kot vadba najbolj izdelan sistem kako z dihanjem upravljati  življenjsko energijo - PRANO.

Kaj je Prana?

• Skupna vsota vseh energij, ki so v vesolju (magnetizem, elektrika, gravitacija, …).
• Vse kar se giblje v vesolju, je izraz Prane (veter, potresi, misli, …).
• Prana je v zraku (vendar ni ne kisik, dušik, …), v vodi, sončni svetlobi (ni vitamin, ..).
• Prana je naša resnična hrana, brez Prane ni možno nobeno življenje (ne zanika je nobeden nuklearni fizik).

Pranajama -  dinamika dihanja

Prana se absorbira v koži, jeziku, živčnih končičih v nosni votlini, pljučnih mešičkih. S skoncentrirano vadbo se zavemo telesa, svojih notranjih blokad, čustev in obenem z namensko uporabo določene tehnike dosežemo sprostitev. Redna vadba pomeni približevanje poglobljeni meditaciji. Skoncentrirana misel omogoča, da absorbiramo več energije.
V nadaljevanju je opisanih nekaj najbolj osnovnih vaj, ki nam lahko izboljšajo kakovost življenja in naredijo odpornejše na stres ter druge škodljive okoliščine, ki nam jih prinaša moderen način življenja.
 

Vaje: Koncentracija na dihanje

      1. Tehnika dihanja 3 plus 5
Umirimo se kolikor lahko, nato vdihnimo ter štejemo od 1 do 3, za trenutek zadržimo sapo in nato počasi izdihujemo od 1 do 5. To ritmično ponavljamo nekaj minut. Kaj se zgodi? Naše misli prisilimo, da razmišljamo o sebi in s  tem odmaknemo breme težav.  Energija je tam, kjer so naše misli. Ko se umirimo in okrepimo lahko zopet pozornost usmerimo na težave, hkrati pa skušamo ohraniti občutek miru, ki smo ga ustvarili z dihanjem.

       2. Širjenje načina dihanja

Naš prsni koš bomo primerjali s popolnoma zaprto stožčasto škatlo, katere ožji konec je obrnjen navzgor, pri čemer zadnji del škatle oblikuje hrbtenica, prednji del prsnica, od strani so rebra, od spodaj najširši del pa predstavlja prepona. Rebra pri dihanju premikata dve površinski mišični plasti, ki ju poznamo kot medrebrni mišici, prepona od spodaj pa je mišična pregrada, ki ločuje prsni koš od trebušne votline.
Pri vdihu mišice razširijo pljuča, tako da se ustvari vakuum in zrak vstopi vanje v skladu z dobro znanim zakonom fizike.
Dihanje bi lahko razdelili na štiri dele:

• Plitko dihanje ali ključnično dihanje, pri katerem z vdihom dvignemo rebra, ključnico in ramena, hkrati pa potisnemo trebuh navznoter in njegovo vsebino navzgor proti preponi, ki se posledično dvigne. Pri tem načinu dihanja uporabimo le zgornji del pljuč, ki je najmanjši, zato ob tem vstopi v pljuča le minimalna količina zraka, ki prinaša slab rezultat. 
• Rebrno ali medrebrno dihanje je dihanje pri katerem potisnemo prepono navzgor in trebuh navznoter, rebra malo dvignemo in s tem razširimo prsni koš. Tudi to je način dihanja, ki nikakor ne more zadostiti našim potrebam, predstavlja pa najbolj pogost način dihanja, ki ga uporabljamo. 
• Trebušno ali globoko dihanje je dihanje pri katerem moramo uporabiti trebušno prepono. Le-ta pritisne na trebušne organe ter trebuh navzven. Tako imajo pljuča več svobode, zato vdihnemo več zraka. Vendar se tudi v tem primeru celotna pljuča ne napolnijo z zrakom.
• Popolno dihanje vključuje vse dobre plati prej naštetega dihanja. Aktivira celoten dihalni aparat, celotna pljuča, vsako zračno celico in vsako dihalno mišico. Popolni dih vsebuje elemente prej našteti in deluje sinergično.                    

Tehnika popolnega dihanja                                                                                                

1. Sedimo vzravnano, enakomerno vdahnemo skozi nos, tako da najprej napolnimo spodnji del pljuč, kar dosežemo s tem, da prepono potisnemo navzdol in s tem tudi trebušno steno navzven.
2. Nato napolnimo srednji del prsnega koša tako da, potisnemo spodnja prosta rebra, prsnico in prsi navzven. S tem, da dvignemo prsni koš in ključnico ter minimalno potisnemo trebuh navznoter, napolnimo še zgornji del prsnega koša.
3. Dih nekaj sekund zadržimo.
4. Izdihujemo precej počasi, pri čemer prsni koš držimo pri miru ter trebuh nekoliko potegnemo navznoter in navzgor, medtem ko zrak zapušča pljuča.
5. Ko je zrak popolnoma izdihnjen, sprostimo prsni koš in trebuh.  
6. Izogibamo se sunkovitemu dihanju in vse tri dele dihanja povežemo v enoten gib.

Tehnika enakomernega dihanja

V času vaje se je potrebno potruditi, da sta vdih in izdih skladna, upočasnjujemo dihanje. Cilj te vaje je uskladiti ravnovesje med vdihom in izdihom (postane samodejno). Praviloma šele takrat lahko preidemo na druge vaje. Vajo izvajamo zjutraj ali zvečer. Nikoli takoj po jedi, potrebno je počakati najmanj 30 minut. Toplota na obrazu je dokaz, da je celično gibanje pospešeno, vaja je dosegla svoj namen. Potrebno je paziti, da sta telo in obraz umirjena, ne krčite obraznih mišic in stiskajte zob, sprostite jezik, grlo, vrat in čeljust. Med vajo zaprite oči. Nosnice zamašite z blazinico palca.

1. Počasi in popolnoma izdihnemo na obe nosnici.
2. Počasi in tiho vdihnemo skozi levo nosnico (desno nosnico zamašimo s palcem).
3. Na koncu vdiha zamašimo obe nosnici, zadržimo sapo za 1 – 2 sekundi (ne več).
4. Leva nosnica ostane zamašena, tiho, počasi izdihnemo skozi desno nosnico.
5. Takoj počasi in tiho vdihnemo skozi desno nosnico.
6. Zamašimo obe nosnici, za sekundo počakamo, nato odmašimo levo nosnico in skoznjo počasi popolnoma izdihnemo.
7. Vajo večkrat ponovimo.

Povzeto po knjigi: Andre van Lysebeth, Pranajama – dinamika dihanja, MK 1979
 
Maja Vrhunc
Psihoterapevtka
 ttp://www.institut-rjp.si/