Funkcionalnost telesa v različnih starostnih obdobjih

Starajoče se telo dosega skoraj vse funkcije v primerjavi z mladostjo, vendar počasneje, z več motivacije in v nekoliko manjši meri. Fiziološke sposobnosti posameznika so na vrhuncu med zaključkom pubertete in 30. letom starosti. Po tem obdobju začne funkcionalnost upadati v odvisnosti od posameznikovih genetskih predispozicij in življenjskega sloga (način prehranjevanja, stres, kajenje, uživanje alkohola in seveda fizična aktivnost).

Vzdrževanje homeostaze (ravnovesja) telesa je s staranjem zahtevnejše 

S staranjem postaja vzdrževanje homeostaze v človekovem organizmu zahtevnejše (v primeru bolezni ali poškodbe pa še bolj). Spremembe se kažejo kot zmanjšana sposobnost preživetja pod stresom. Primeren vzorec ljudi za spremljanje starostnih sprememb so tudi športniki, kjer lahko izmerimo upadanje telesnih in duševnih sposobnosti že po 30. letu.
Naše izkušnje kažejo, da zgolj sprehodi niso dovolj (za mnoge starostnike je to edina oblika rekreacije). Z redno in pravilno vadbo lahko razvijamo in/ali ohranjamo naše telesne sposobnosti v vseh starostnih obdobjih.

Gibljivost se zmanjšuje z neaktivnostjo

Gibljivost predstavlja pomemben dejavnik optimalne telesne pripravljenosti posameznika, tako v športu kakor tudi pri vsakodnevnih opravilih. Z zmanjšanjem telesne aktivnosti se slabša splošna sposobnost za delo. Z neaktivnostjo se namreč zmanjšuje gibljivost, kar lahko privede do zmanjšanja razponov gibov celo pod raven, ki je nujna za opravljanje vsakodnevnih opravil. S staranjem se gibljivost zmanjšuje, za kar razloge najdemo v okostenevanju ter obrabi hrustančnih oblog v sklepih, zmanjševanju elastičnosti obsklepnih struktur in zmanjševanju elastičnosti mišic. Staranja se ne da preprečiti, lahko pa z redno vadbo in vnosom zadostnih tekočin v telo ohranjamo gibljivost. Mnogo neaktivnih ljudi v srednjih letih si težko zaveže čevlje, kar pa se že po nekaj tednih redne vadbe izboljša.

Koordinacija se zmanjšuje z neaktivnostjo

Pojavnost koordinacije je v veliki meri povezana z nivojem razvitosti primarnih gibalnih sposobnosti (moč, gibljivost), zato morajo biti le-te ustrezno razvite, da se lahko koordinacija izrazi na višjem nivoju (in obratno). Vrhunec koordinacije je okrog 20. leta, ta nivo pa se lahko zadrži do približno 35. leta. Nadaljnja manifestacija je v veliki meri odvisna od načina življenja in fizioloških procesov v živčnem sistemu. Brez vadbe pa prične ta sposobnost počasi upadati.

Ravnotežje telesa se zmanjšuje z neaktivnostjo

Manifestacija ravnotežja je pod velikim vplivom treninga in z večjo količino vadbe se lahko precej izboljša. Povezana je s stopnjo razvitosti stabilizatorjev telesa. S starostjo raven ravnotežja pada, zato starejši delajo vaje težje in z več truda. Vendar pa je vadba za ravnotežje s starostjo vedno bolj pomembna, saj z njo pripomoremo k lažjemu in bolj varnemu gibanju in preprečujemo pojav nezaželenih zlomov in poškodb, povezanih s padci.

Fizična moč se zmanjšuje z neaktivnostjo

Človekove reaktivne sposobnosti in fizična moč so funkcije, ki najhitreje propadajo. Med reaktivne mišične sposobnosti spada hitrost reagiranja in reakcijski časi. Zaradi atrofije mišičnih vlaken se s starostjo zmanjša skeletno mišičje. Še posebej po 50. letu starosti značilno upada mišična moč v rokah, predvsem zaradi propada hitrih, glikolitičnih vlaken. Maksimalna hitrost mišičnega dela začne padati po 40. letu, kar pa je s pomočjo vadbe možno upočasniti. Ker ostajajo počasna (oksidacijska) mišična vlakna nespremenjena, se vzdržljivost vlaken s staranjem ne spreminja. Odkloni se pojavljajo v primerih hitrega dela in reakcijskega časa. Gibanje se lahko upočasni tudi na račun živčnega sistema.

Pomembno je, da redna vadba postane del vsakdanjika že v čim bolj zgodnjem starostnem obdobju, saj je to podlaga za poznejše življenje. V starejšem starostnem obdobju je vadba pomembna predvsem zaradi počasnejšega upadanja telesnih funkcij, kar lahko bistveno pripomore h kakovosti življenja.
 
Maja Habjan, prof.športne vzgoje 
http://www.one2one.si/sl/o-nas/ekipa