Kako poiskati lastni smisel v življenju?

V Indiji, predvsem na področju Himalaje, živi največ “realiziranih“ ali razsvetljenih ljudi, mojstrov, gurujev, jogijev. Ne le Indijski mojstri, tudi Šamani in drugi duhovno razviti zdravilci z vsega sveta in tudi vedski spisi vselej učijo, da je posamezno življenje le eno izmed številnih. Realnost reinkarnacije osvobaja, vendar nalaga tudi odgovornost.
Človek živi večplastno. Kot fizično, mentalno, čustveno, energijsko, informacijsko, ... in duhovno bitje. Duh je primaren in vse druge ravni bivanja so mu podrejene. Duh ali duša posameznika se iz čiste zavesti (beri: iz primarne vseobsegajoče energije, božjega objema – miru) spusti v fizični svet, skozi inkarnacijo-rojstvo-utelešenje (ne vedno in le kot človeško bitje na Zemlji), kjer pozabi, od kod je prišla. “Izposodi“ si fizično telo in se uči Zemeljskih zakonov. Bolj, ko obvlada te zakone, bolj se veže in postaja odvisna od užitkov in egoistična. Odvisnosti in egoizem rodijo agresijo (kadar ni “po naše“), trpljenje, bolezni in smrti. In tako se duša skozi številna življenja na lastni koži (izključno skozi lastne izkušnje) uči višjih zakonov in se počasi osvobaja vsega naučenega (Zemeljskega). Na koncu se “razsvetli“ ali realizira, uvidi resnico, enost, in ko se to zgodi, ne potrebuje več utelešenja, je pot ali šolanje končano.

Vedno smo na pravem mestu

Ne glede na to, na katerem delu poti se nahajamo, vedno nas “vesolje“ postavi v situacijo, idealno za napredovanje na duhovni ravni. Rodimo (v posamezni inkarnaciji) se na tistem delu sveta, takšnim staršem, v takšen socialni status, takšnega spola in morfoloških značilnosti ...; kjer bodo pogoji za ozaveščanje naših aktualnih napačnih prepričanj vse prisotni. Številni soljudje, po pravilu tudi vsaj eden od staršev, bodo izžarevali nam enake napačne vedenjske vzorce/prepričanja in nam s tem nudili idealne pogoje za uvid nas samih (tisto, kar nas moti pri drugih, moramo poiskati in razrešiti pri sebi!). Ko oddelamo lekcijo, sledi nova, naslednja (kot napredovanje po razredih v šoli); lupimo se kot čebula, dokler ne pridemo do konca. 

Naši največji sovražniki, bolezni, neuspehi, neprijetnosti ipd. so naši največji učitelji. V vsaki od naštetih situacij se moramo truditi poiskati globlje sporočilo. Brez izjeme nas navedene situacije nečesa učijo. Vsako dejanje (tudi čustva in misli, ne le fizična dejanja) ima posledico. Posledice so vidne v našem življenju. Če delamo “prav“ – v skladu z višjimi zakoni, bodo posledice prijetne. V  nasprotnem primeru nas višja sila skozi neprijetnosti uči – opominja, da nekaj ne delamo prav.
In bolj ko smo trmasti, bolj ko vztrajamo v napačni smeri, bolj boli, saj se intenzivnost “sporočil“ (mnogokrat kot bolezen) v primeru “neposlušnosti“ stopnjuje. Kadar nas višja sila uči s pomočjo bolezni, se začne z manjšimi obolenji in stopnjuje v vse bolj resne zdravstvene težave. Lahko tudi do neozdravljive bolezni in počasno, boleče umiranje. Dokler ne dojamemo sporočila, se spremenimo in posledično pozdravimo. Ko je lekcija oddelana, bolezen ni več potrebna.
Pomemben je trenutek

Vse napisano nas spodbuja k sodelovanju z življenjem. Ne upirajmo se mu. Nihče ne more nikamor uiti ali se skriti. Dokler ne oddelaš določene lekcije, ne greš naprej! Kot že zapisano, nas življenje samo vodi v idealne pogoje za učenje – življenje je učenje. Zato je pomembno, da si dovolimo živeti trenutek. Neobremenjeni s preteklostjo in s čim manj načrti za naprej. Mi torej nismo telo, niti čustva, ki jih doživljamo, niti misli, ki nam neprestano švigajo. Mi smo duša, ki želi nazaj v mir. Ključ do hitrejšega napredovanja je fokus – zavestno bivanje – opazovanje sebe, okolja, lastnih odzivov na okolje in odzivov okolja na nas. Poleg omenjenega je pomembno srečevanje z ljudmi, ki nam nosijo sporočila (družina, prijatelji, sodelavci, terapevti ipd.), branje kakovostne literature in skrb za okolje (skozi delo, ekologijo, pomoč soljudem ipd.).

In ker je edina, primarna sila našega vesolja ljubezen, je najpomembnejše ohranjanje notranje radosti in miru. Ko smo radostni, sočutni in nismo egoistični, veliko bolje deluje naša intuicija – šesti čut. Le-ta pa je nezmotljiv. Intuicija nas vedno vodi v pravo smer. Kadar nas vodi(jo) katero koli negativno čustvo, je uvid v resnico zamegljen. Že nevtralna, nekoliko preresna drža nam delno zastre pogled v globino.
Delajmo, zabavajmo se, učimo se. Nekje v ozadju pa ves čas ohranjajmo fokus na sporočila, ki nam jih prinaša življenje.
 
 Uroš Petan
Terapevt