Kako se lahko ognemo poškodbam pri vadbi?

Današnji čas in moderen način življenja imata pri ljudeh velik vpliv na način rekreacije, vadbe ter razvoja motoričnih sposobnosti. Že pri otrocih so mnogokrat zanemarjene senzibilne faze za razvoj osnovnih motoričnih sposobnosti oziroma osnovna gibanja, kot so tek, poskoki, premagovanje zaprek in manipulacija s predmeti. Vzroki za zanemarjenje so različni, eden glavnih je tehnologija in hiter način življenja, zaradi katerih se otroci vse manj igrajo, tečejo in padajo ter so bolj zaprti v hiše pred različnimi ekrani. Podobno je tudi pri odraslih, ki se s pomanjkljivim znanjem o gibanju udeležujejo visoko intenzivne vadbe, z željo po hitrem rezultatu v kratkem času. ''Hočem vse, hočem takoj.'' Ljudje, izčrpani od službe in vsakdanjih obveznosti, odhajajo na svojo rekreacijo (nogomet, fitnes, visoko intenzivni funkcionalni trening ipd.), kjer z zelo malo ogrevanja in priprave takoj pričnejo s stoodstotno intenzivnostjo v aktivnosti.

Ustrezna izbira vadbe

Iz navedenega je logično sklepati vzroke in rešitve, kako se izogniti poškodbam. Prvi problem je izbira ustrezne rekreacijske aktivnosti za posameznika, kaj mu je všeč in kaj ustreza njegovemu življenjskemu slogu (npr. tajnica potrebuje povsem drugačno vadbo kot avtomehanik). Večkrat ljudje izbirajo aktivnosti, ki niso v skladu z njihovim načinom življenja, kot na primer: stresna služba z visoko intenzivnim treningom. Praviloma to ni idealno, vendar če to posameznika veseli in rešuje pred stresom, je obvezna dobra predpriprava, tako v smislu bazične – manj intenzivne priprave telesa (kondicijska priprava za najljubši šport) kot tudi ogrevanja in raztezanja pred začetkom aktivnosti.

Dobra priprava na vadbo

Zato je dobra priprava drugi problem večine posameznikov. Brez primernega ogrevanja in raztezanja pred začetkom aktivnosti in raztezanja po aktivnosti so poškodbe po določenem času skoraj neizogibne. Tukaj je dobro primerljiv stari rek: ''Bolje preventiva, kakor kurativa'' oziroma, če rečemo drugače; bolje je preprečiti, kakor pozneje zdraviti. Namreč, z dobrim 15- do 20-minutnim ogrevanjem pred aktivnostjo in 15-minutnim raztezanjem po aktivnosti, se lahko izognemo večini poškodb. Veliko lažje je žrtvovati pol ure za preventivo, kakor pol leta za rehabilitacijo.
Pravilna izvedba vadbe
Poleg priprave je pomemben faktor tudi pravilna izvedba. Vsake vaje, elementa ali giba se je potrebno pravilno naučiti (zavestno gibanje) in avtomatizirati, da je izvedba čim bolj varna. Na vsake toliko časa je potrebno izvedbo ponovno preveriti, saj lahko po večjem številu ponovitev zopet pride do odstopanj od pravilne izvedbe.

Najbolj pogoste poškodbe

Če se ne ne držimo zgoraj navedenega, lahko pride do raznoraznih poškodb, tako akutnih kot tudi kroničnih. Akutne poškodbe so vse trenutne – kratkotrajne poškodbe, kar pomeni krajšo rehabilitacijo. To so na primer različni zvini, udarci, nategi mišic ipd. Kronične poškodbe so bolj resne, saj so dolgotrajne, zato je za njih potrebna daljša rehabilitacija. Danes so najbolj pogoste kronične poškodbe različnih delov hrbta (predvsem ledvenega dela), ramena, kolena in komolca. Te poškodbe, ki so predvsem posledica dolgotrajnega sedenja ali stanja, konstantnega izvajanja istih gibov ter dolgotrajne vožnje z avtomobilom, so pogosto v kombinaciji z neustreznim gibanjem in vadbo. Do kroničnih poškodb prihaja tudi zaradi nesanacije akutnih poškodb. Ljudje pogosto del telesa z nesanirano poškodbo ponovno prezgodaj obremenjujejo in s tem še poslabšujejo stanje.

Princip najmanjšega napora

Človeško telo deluje po principu najmanjšega napora, kar pomeni, da konstantno kompenzira z lažjim gibanjem. Pogosto zaradi tega kompenzacijskega efekta, posledice ene kronične poškodbe privedejo do druge, kot na primer: če nas stalno boli eno koleno, bomo veliko bolj obtežili drugo, kar pomeni, da bomo porušili ravnotežje, s čimer prihaja do poškodb hrbta in drugega kolena. Prav ta princip vpliva na dolgotrajno gibljivost posameznika. Če se na njej ne dela, se telo hitro zakrči ter ''zaklene'' sklepe in mišice, da bi lažje delovalo v obsegu gibanj, ki so mu vsakodnevno potrebni (sedenje, stanje, vožnja).
Z neuporabo, neaktivacijo (krčenje in raztezanje) teh mišic, prihaja do izgube nevromotoričnih poti, kar pomeni, da jih sploh ne znamo več zavestno uporabljati. S tem pride do izgube obsega giba in zelo oteženega izvajanja vsakodnevnih aktivnosti in obveznosti. 
 
Matija Jakšič, mag.kineziologije
http://www.one2one.si/sl