Kozmetični izdelki za vlaženje kože (2.del)

V vlogi emolientov, tj. snovi, ki dajo po nanosu na kožo mehak in gladek občutek zaradi zmanjšanega trenja, največ uporabljamo rastlinska olja in masla, ki pomagajo pri vzpostavitvi lipidne bariere v koži.

Naravna olja z maščobnimi kislinami

Osnovni namen uporabe emolientov je nadomestiti manjkajoče naravne lipide kože, ki tvorijo »malto« med korneociti v roženi plasti. Dodatna prednost njihove uporabe je glajenje hrapave suhe kože in s tem izboljšanje videza kože. Številni emolienti delujejo tudi nekoliko okluzivno, kar pomeni, da lipidni film na površini kože preprečuje oz. omejuje transepidermalno izgube vode (tj. izguba vode skozi nepoškodovano povrhnjico) in tako prispeva k povečani vlažnosti rožene plasti kože (Baumann, 2009).

• Trend naravne kozmetike je v izdelkih za vlaženje kože spodbudil uporabo vrste različnih naravnih olj, ki vsebujejo maščobne kisline, pomembne za podpiranje kožne bariere. Ena izmed teh je linolna kislina, omega-6 maščobna kislina, ki je zastopana v svetlinovem, boragovem, lanenem ter še nekaterih drugih oljih. Spada med esencialne maščobne kisline in jo moramo telesu zagotoviti s prehrano, ugodna pa je tudi njena uporaba na koži.  
• Sončnično olje, ki je cenovno zelo dostopno, na splošno velja za zelo učinkovito pri vlaženju kože.
• Nerafinirano olivno olje vsebuje veliko antioksidantov, a visok delež oleinske kisline povečuje njegov potencial draženja.
• Pogosta sestavina vlažilnih krem je tudi jojobino olje, ki je po kemizmu tekoči vosek, ki se dobro meša s človeškim sebumom in se dobro razporedi po koži.
• Široko uporabljani emolient v izdelkih za vlaženje kože je karitejevo maslo, naraven lipid iz karitejevega drevesa. V glavnem ga sestavljata oleinska in stearinska kislina, vsebuje pa tudi visok delež (do 10%) neumiljivih snovi, ki so odgovorne za njegove specifične učinke.

Kreme proti gubam - ali so to res? 
Poleg maščob in olj med emolientne snovi uvrščamo tudi alkohole, kot so oktil dodekanol, heksil dekanol in oleil alkohol, ter estre, kot so oleil oleat, oktil stearat, PEG-7 gliceril kokoat, miristil miristat, izopropil miristat in drugi (Baumann, 2009; Lipizenčić in sod., 2006; Draelos, 2010; Lodén, 2012).

So ključne snovi za zagotavljanje ustrezne hidratacije rožene plasti kože. To so vodotopne snovi z visoko sposobnostjo vezave vode, ki lahko pritegnejo vodo iz ozračja (pri atmosferski vlažnosti nad 80 odstotkov) ali iz globljih plasti kože. V vlogi humektantov se večinoma uporabljajo majhne higroskopne molekule, kot so:

• sečnina,
• glicerol,
• mlečna kislina in druge alfa hidroksi kisline,
• pantenol ipd.,.

Vse omenjeno dobro prehaja v roženo plast in tam skupaj z naravno prisotnimi sestavinami NMF veže vodo ter preprečuje njeno izhlapevanje.
Zaradi povečane vsebnosti vode rožena plast kože rahlo nabrekne, kar ustvarja videz gladke in bolj napete kože. Zaradi tega učinka veliko izdelkov za vlaženje kože oglašujejo kot »kreme proti gubam«, čeprav ne vsebujejo nobene kozmetično aktivne sestavine, ki bi tudi dolgoročno izkazovala gladilni učinek na kožo (Baumann, 2009; Lodén, 2012).
Glicerol ostaja zlati standard vlaženja kože. Zaradi dejstva, da deluje preko več različnih mehanizmov ob praktično nezaznavnih neželenih učinkih, je primarni izbor pri formulaciji izdelkov za vlaženje kože. Poleg vlažilnega delovanja glicerol kot fiziološki humektant olajša tudi luščenje kože. Po nekaterih študijah hidratiranost rožene plasti dobro korelira s količino endogeno prisotnega glicerola; kozmetična raba glicerola je vsekakor nadvse upravičena. Čeprav ga običajno opredeljujemo kot humektant, to torej ni edini mehanizem, preko katerega izkazuje sposobnost vlaženja kože, saj deluje še po več drugih načinih, ki niso povezani z njegovo zmožnostjo zadrževanja vode (Fluhr, 2008).
Humektanti imajo pomembno vlogo tudi pri zagotavljanju stabilnosti kozmetičnih izdelkov; z omejevanjem izhlapevanja vode namreč preprečujejo zgoščevanje izdelkov ter na ta način pripomorejo pri vzdrževanju ustrezne teksture  v času uporabe izdelka(Baumann, 2009; Draelos, 2010).
 
Baumann, L. (2009). Moisturizing agents. In: Cosmetic dermatology: Principles and practice, 2nd ed. The McGraw-Hill Companies, Inc, 273−278.
Draelos, Z. D. (2010). Cosmetic dermatology: products and procedures. Blackwell Publishing, West Sussex, UK.
Fluhr, J.W., Darlenski, R., Surber, C. Glycerol and the skin: holistic approach to its origin and functions. Br. J. Dermatol., 2008, vol. 159, no. 1, str. 23−34.
Lipizenčić, J., Paštar, Z., Marinovć-Kulišić, S. Moisturizers. Acta Dermatovenerol Croat, 2006, vol. 14, no. 2, str. 204−108.
Lodén M. Effect of moisturizers on epidermal barrier function. Clin. Dermatol., 2012, vol. 30, str. 286–296.

Doc. dr. Alenka Zvonar Pobirk, mag. farm.
Visokošolska učiteljica UN Kozmetologija, Fakulteta za farmacijo
http://www.ffa.uni-lj.si/studij/studijski-programi/kozmetologija-(prva-stopnja)