Kozmetično aktivna vlažila

Zmanjšanje vlaženje kože lahko dosežemo že s preprostim nanosom lipidov na kožo. Toda z znanstvenim napredkom na področju nege kože, predvsem proučevanjem interakcij med dermalno nanesenimi snovmi in biokemičnim odzivom povrhnjice, se na trgu povečuje število izdelkov, ki vsebujejo bioaktivne učinkovine, t. i. kozmecevtična vlažila. Slednja po različnih mehanizmih vplivajo na strukturiranost rožene plasti in homeostazo kožne bariere.

• Sečnina; je sestavina naravnega vlažilnega dejavnika kože, ki jo uporabljamo v izdelkih za vlaženje že od leta 1940. V nižjih koncentracijah (do 10 %) deluje kot humektant, pri višjih koncentracijah (20–30%) pa kot blag keratolitik (Baumann, 2009; Lipizenčić, 2006).
• Hidroksi kisline; delimo na α -hidroksi kisline, β -hidroksi kisline, polihidroksi kisline in bionske kisline, izmed katerih je najbolj razširjena uporaba α-hidroksi kislin. Slednje so širše znane pod imenom sadne kisline, saj se v naravi pogosto pojavljajo v sadju (jabolčno kislino najdemo v jabolkih, citronsko v citrusih, vinsko v grozdju), najdemo pa jih tudi v sladkornem trstu (glikolna kislina) in kislem mleku (mlečna kislina). V  nižji koncentraciji (pod 4 %) uporabljamo α-hidroksi kisline kot vlažila in blage keratolitike, ki spodbudijo luščenje rožene plasti; tik nad granularno plastjo namreč razgradijo povezave – korneodezmosome med korneociti, kar okrepi luščenje in s tem tanjšanje rožene plasti. Slednja postane bolj fleksibilna in bolj gladka, zato je videti mlajša in bolj sijoča, sočasno pa tudi bolj občutljiva na UV-svetlobo. Prav zaradi povečane fotoobčutljivosti kože moramo α -hidroksi kisline vedno uporabljati le v kombinaciji z ustrezno UV-zaščito. V visokih koncentracijah (nad 30 %) α - hidroksi kisline uporabljamo le pod nadzorom strokovnjakov, in sicer se npr. glikolna kislina v koncentraciji do 70 % uporablja za izvajanje kemičnega pilinga.
• Novejšo generacijo hidroksi kislin predstavljajo polihidroksi kisline, ki zaradi večje molekulske mase počasneje prodirajo skozi kožo in posledično delujejo manj dražilno kot nizkomolekularne hidroksi kisline. Značilna predstavnika sta glukonska kislina in glukonolakton. Polihidroksi kisline so primerne tudi za uporabo na občutljivi koži, koži z rdečico ter po kozmetičnih postopkih. So enako učinkoviti eksfolianti kot α - hidroksi kisline, poleg tega pa delujejo tudi antioksidativno, humektantno (ob stiku z vodo tvorijo gel) ter krepijo kožno bariero. Pri uporabi teh kislin ni potrebna uporaba izdelkov za zaščito pred soncem. Z vezavo ogljikohidratnega monomera na polihidroksi kislino nastanejo bionske kisline. Te ohranjajo prednosti polihidroksi kislin, dodatno pa izkazujejo zaviralni učinek na enicime – metaloproteaze, ki razkrajajo ekstracelularni matriks in tako upočasnijo staranje kože. Na tržišču je najširše zastopana laktobionska kislina, ki jo pridobivajo z oksidacijo laktoze iz mleka (Baumann, 2009; Drealos, 2010; Green, 2009; Tasic- Kostov, 2010; Verdier-Sevrain, 2006).
• Kolageni in polipeptidi; številni izdelki za vlaženje kože višjega cenovnega razreda vsebujejo kolagen, ki naj bi po trditvah proizvajalcev nadomestil kolagen, ki ga izgubljamo v procesu staranja kože. A dejstvo je, da ima večina kolagenskih pripravkov visoko molekulsko maso (15.000 do 50.000 Da), kar občutno presega mejo 500 Da, ki v večini primerov loči spojine, ki (dobro) prehajajo v kožo od tistih, ki so prevelike in zato po nanosu ostanejo na njeni površini. Izdelki s kolagenom kljub temu pridobivajo na priljubljenosti, kar lahko pripišemo dejstvu, da kolagen skupaj z drugimi (delno) hidroliziranimi proteini po nanosu na koži pusti film, ki »zapolni« kožne nepravilnosti. Način delovanja je zelo podoben balzamom za lase. Ko se izdelek na koži posuši, pride do skrčenja proteinskega filma, kar povzroči raztegnitev malih kožnih gubic. Seveda je ta učinek zgolj začasen, lahko pa ga okrepimo z dodatkom humektantov, ki povzročijo rahlo nabrekanje rožene plasti in začasno še dodatno zgladijo gubice (Baumann, 2009).
• Hialuronska kislina; je higroskopen sladkor, ki lahko veže vodo v več kot 1000-kratni količini lastne mase. Je najpogostejši glukozaminoglikan v usnjici. Na tržišču je veliko različnih vlažilnih izdelkov na osnovi hialuronske kisline. Dermalno nanesena visokomolekulska hialuronska kislina v nasprotju z oglaševanjem ne more prodreti skozi povrhnjico, zato lahko v področjih z nizko relativno vlažnostjo celo pripomore k izsušitvi kože. Novejši izdelki s hialuronsko kislino vsebujejo njene srednje- in nizkomolekulske derivate, ki lahko prehajajo v kožo in izkazujejo dobro vlažilno delovanje. Priporočajo izdelke, ki vsebujejo okoli 5 odstotkov teh spojin (Baumann, 2009; BouryJamot, 2009; Elsner, 2006).
• Gluko-glicerol; od leta 2010 so na tržišču na voljo tudi izdelki z gluko-glicerolom. Ta inovativna molekula v koži spodbuja sintezo akvaporina 3, ki je odgovoren za transport vodnih molekul v povrhnjici. Akvaporini so mikroskopski kanalčki v celični membrani, ki olajšajo transport malih polarnih molekul, kot je voda, skozi celično membrano. Akvaporin 3 uvrščamo v družino avkagliceroporinov, kanalčkov, ki poleg vode prenašajo tudi majhne organske molekule, kot sta glicerol in sečnina, in imajo največji vpliv na hidratacijo kože. Nahajajo se v bazalni membrani povrhnjice (v roženi plasti jih ni) in pomagajo pri ohranjanju konstantne vsebnosti vode v živem delu povrhnjice z aktivno re-absorpcijo vode proti bazalni plasti. Študije so pokazale, da se količina akvaporina 3 zmanjšuje s staranjem, pa tudi zaradi prekomerne izpostavljenosti kože sončnim žarkom. Po opisanem mehanizmu z nanosom gluko-glicerola zmanjšamo transepidermalno izgubo vode in izraženost simptomov suhe kože (Abruyn, 2011; Boury-Jamot, 2009).

 
Baumann, L. (2009). Moisturizing agents. In: Cosmetic dermatology: Principles and practice, 2nd ed. The McGraw-Hill Companies, Inc, 273−278.
Boury-Jamot M., Daraspe J., Bonté F., Perrier E., Schnebert S., Dumas M., Verbavatz J.M. Skin aquaporins: function in hydration, wound healing, and skin epidermis homeostasis. Handb. Exp. Pharmacol. 2009, vol. 90, str. 205−217.
Draelos, Z. D. (2010). Cosmetic dermatology: products and procedures. Blackwell Publishing, West Sussex, UK.
Elsner, P., Maibach, H. I. (2005). Cosmeceuticals and active cosmetics: drugs versus cosmetics, 2nd ed. Taylor & Francis, Boca Raton, USA.
Green, B. A., Yu R.J., Van Scott E.J. Clinical and cosmetical uses of hydroacids. Clinics in Dermatology, 2009, vol. 27, str. 495−501.
Lipizenčić, J., Paštar, Z., Marinovć-Kulišić, S. Moisturizers. Acta Dermatovenerol Croat, 2006, vol. 14, no. 2, str. 204−108.
Tasic-Kostov, M., Savic, S., Lukic, M., Tamburic,S., Pavlovic, M., Vuleta, G. Lactobionic acid in a natural alkylpolyglucoside-based vehicle: assessing safety and efficacy aspects in comparison to glycolic acid. J. Cosmet. Dermatol., 2010, vol. 9, no. 1, str. 3−10
Verdier-Sevrain, S., Bonte, F. Skin hydration: a review on its molecular mechanisms. J. Cosmet. Dermatol., 2006, vol. 6, str. 75−82.
 
Doc. dr. Alenka Zvonar Pobirk, mag. farm.
Visokošolska učiteljica UN Kozmetologija, Fakulteta za farmacijo
http://www.ffa.uni-lj.si/studij/studijski-programi/kozmetologija-(prva-stopnja)