O materialih, ki se uporabljajo v zobozdravstvu

Kot smo že pisali je zobozdravstvo veliko več kot le izdelava zalivk/plomb, a se bomo v tem prispevku posvetili prav tej temi. Največkrat izdelamo zalivko zato, da nadomestimo zobno tkivo, izgubljeno zaradi kariesa, lahko pa tudi zaradi poškodbe ali obrabe. Seveda lahko na tak način preoblikujemo zob tudi iz lepotnih razlogov.

Direktne in indirektne restavracije

Izgubljeno tkivo lahko nadomeščamo direktno v ustih ali pa izdelamo repliko stanja v ustih - model in na njem, indirektno, nadomestimo manjkajoče dele zoba, ki se jih potem v ordinaciji cementira na zob. Običajno indirektne nadomestke izdelajo zobni tehniki, vedno bolj pogosto pa tudi računalniško vodeni aparati.

Od čebeljega voska do kompozitov in keramike

Ali ste vedeli, da je najstarejša do zdaj znana zalivka (cca. 6400 let ) izdelana iz čebeljega voska? In da so jo odkrili v zobu čeljusti, najdeni pred dobrimi sto leti prav v Sloveniji, v jami pri Predloki pri Črnem Kalu?
Danes lahko izbiramo med različnimi materiali, še vedno pa nimamamo takega, ki bi s fizičnimi, biokompatibilnimi in estetskimi lastnostmi enakovredno nadomeščal naravni zob. Tkiva in materiali v ustih so namreč izpostavljeni velikim mehanskim, kemičnim in toplotnim obremenitvam. Idealen material bi moral biti tudi trajen in popolnoma neškodljiv.

Neestetski kovinski materiali

• Zlato se le redko uporablja, ker je drago in prevaja toploto, je pa izredno obstojno in neškodljivo.
•  Amalgam je kovinska zmes živega srebra (od 34%-54%) in zlitine srebra, kositra, bakra, cinka, indija in paladija. Dolgo se je množično uporabljal zaradi svoje obstojnosti, dobrih mehanskih lastnosti, cene in razmeroma preprostega in hitrega rokovanja. 
Za to, da se obdrži v zobu, je potrebna mehanska retencija-posebna oblika zalivke. To velikokrat pomeni, da se odstrani tudi dele zdravega zoba. Poleg motečega videza vsebuje tudi živo srebro, za katerega vemo, da je škodljivo, predvsem za živčevje. Zagovorniki uporabe amalgama se sklicujejo na raziskave, ki dokazujejo, da je nivo živega srebra v organizmu pod mejo, ki jo je določila svetovna zdravstvena organizacija. 
V Sloveniji je uporaba amalgama še vedno dovoljena, vendar Evropska unija pripravlja ukinitev njegove uporabe, predvidoma do leta 2018. Na Švedskem so njegovo uporabo prepovedali že junija 2009. Tudi ostale skandinavske dežele ga ne uporabljajo več. Opozorila bi pa, da se največ živega srebra sprošča pri izdelavi nove in pri odstranjevanju starih amalgamskih zalivk. 

Estetski materiali

• Kompoziti so danes najbolj uporabljan material za izdelavo belih zalivk. V bistvu gre za zmes stekla v prahu in plastične smole. Lahko se jih poljubno oblikuje, na svetlobi (z modro lučko) se strdijo in izgledajo kot zob. Njihova največja prednost je v tem, da se vežejo na zob, zato je potrebno odstraniti samo oboleli del zoba, kar omogoča maksimalno ohranjanje zobovine. Tudi obstojnost zalivk se izboljšala in je primerljiva z zalivkami iz amalgama. 
Izdelava kakovostne in s tem dolgotrajne kompozitne zalivke zahteva posebno tehniko, ki potrebuje popolnoma suho okolje, natačnost in čas. 
Ker je osnova kompozitov plastična smola, obstaja možnost sproščanja bisfenola A, če se ta ne polimerizira. Obstajajo pa tudi kompoziti brez bisfenolov.
• Steklasti cementi so zmes stekla v prahu in organske kisline. Za strjevanje ne potrebujejo svetlobe, so volumsko obstojni, niso tako občutljivi na tehniko in znanje terapevta kot kompoziti. Manj zadovoljiva pa je njihova estetika in mehanske lastnosti. Njihova odlika je predvsem v tem, da lahko remineralizirajo zobovino, tako da lahko res delujemo po minimalno invazivnem principu. Mehansko pa so manj odporni, zato prej popokajo ali se okrušijo. 
• Organsko modificirana keramika so najnovejši kompozitni materiali, ki ne vsebujejo BPA, niso pa še tako preizkušeni kot kompoziti.  
• Keramika-porcelan je estetsko in mehansko najbolj podobna sklenini in se največkrat uporablja za indirektne nadomestke. Je najbolj biokompatibilen material za izdelavo zalivk in protetičnih nadomestkov. Po svojih mehanskih lastnostih in tudi po izgledu je najbolj podobna sklenini. Tudi po svoji kemični sestavi ni škodljiva, saj vsi postopki izdelave potekajo v laboratoriju. Več dela pa je povezano z večjimi stroški in  višjo ceno.

Narava nam je dala že idealen material, zato le skrbimo za zdravje svojih zob, da jih lahko čim dlje ohranimo v ustih.

Nataša Prunk, dr.dent.med.
http://www.zobozdravstvo-prunk.si/