Pomen pravilnega gibanja po AEQ

Po AEQ klinični somatiki se definicija pravilnega človeškega gibanja glasi: gibi centra telesa usklajeno z gibi v okončinah vodijo telo kot celoto proti izbranemu cilju. Primaren vir energije za gibanje je center telesa (trup), sekundaren pa okončine (periferija). Takšnega gibanja se učimo celo življenje. Je najbolj urejeno in usklajeno z močjo, funkcijo in razporeditvijo mišic, sklepov ter kosti. Za ohranitev pravilnega gibanja ter izboljševanje je potrebno redno, radovedno vestno učenje.

Zdrava koordinacija gibanja telesa

Standard pravilno urejenega gibanja je, da telo nima posebno izražene tendence gibanja v določeno smer. Normalno telo mora imeti enostaven dostop do vseh anatomsko možnih obsegov gibanja. Faktor omejitve gibanja je struktura okostja in sklepov, ne pa zategnjenost mišic. Zdrava koordinacija gibanja telesa kot celote mora spoštovati mehanski princip najmanjšega možnega odpora in trenja. To pomeni, da so mišice skozi evolucijo razvite, da usklajeno delujejo in izvajajo ukazane gibe z najnižjo možno porabo metabolične energije. V preteklosti je za to poskrbela konstantna potreba prilagajanja človeka na spremembe v okolju. Ker se je večina dela za preživetje izvajala z energijo, pridobljeno iz zaužite hrane, je bilo zelo pomembno obdržati primerno urejenost in kompleksnost gibanja za ohranitev učinkovitosti dela. V sodobnem okolju pa je pozornost in urejenost vse bolj domena tehnologije in pravilno urejeno človeško gibanje je vse redkejše, omejeno pa na slabše razvita področja.

Primerjava med razvitim in manj razvitim delom sveta

V slabše razvitih delih sveta, kjer je energija težje dostopna in draga, imajo odrasli ljudje tanjše roke in noge ter pravilno urejeno povezanost centra ter okončin. Skladno s tem ne poznajo večino bolezni, ki so v razvitem delu sveta vedno pogostejše. Hernija, skolioza, glavoboli, artroze, kalcinacije, aritmija. Gibanje otrok, mladih in starejših je zelo podobno in ko opazujemo urejenost hoje deklice in njene babice, skoraj ne opazimo razlik v gibanju telesa, medenice in prsnega koša. Večina prebivalstva, ne glede na starost, je sposobna prenašati tovor na glavi in lahko opravlja težaška dela dan za dnem, brez obrab in kroničnih bolečin, ki bi jih pričakovali glede na zahtevnost preživetja na teh območjih sveta. Spijo lahko na trdi podlagi in ne potrebujejo pomoči tehnologije v obliki čevljev, elektrike in strojev, da bi preživeli.
V razvitih delih sveta, kjer je energija dostopna in poceni na vsakem koraku, opazimo precej drugačno stanje. Ljudje imajo precej močnejše razvite roke in noge ter nepravilno usklajen ter odtujen, »zmrznjen« center telesa. Večina energije za gibanje prihaja iz okončin, pozornost uma je usmerjena v dlani in stopala. Zaradi nepravilnega in neurejenega gibanja, ki je v nasprotju z obliko in ustrojem človeka, je gibanje manj učinkovito in vsebuje vedno več entropije. Posledično postaja bolečina čedalje bolj normalni sestavni del gibanja, dela, športa in življenja. Vedno več medijskega prostora ter reklam se ukvarja z odpravo bolečine. Osnova je redukcionizem, znanstveni pristop, merljiva dejstva in številke.
Občutek je manj pomemben del življenja, ki zato postaja brezčutno. Ravno občutek je tisto osnovno človeško, ki nam omogoča razumevanje, učenje, nadzor in zmanjševanje entropije. Ko se funkciji občutka in uma zmanjšujeta, se entropija povečuje, s tem je več bolezni, bolečin, razpada in razkroja. V razvitem svetu tako ljudje ne znajo več na glavah nositi tovora, pa ne zato, ker tega ne zmorejo ali jim ni treba, temveč ker ne znajo. Izgubili so občutek, ki je potreben za nadzorovano nestabilnost centra telesa.

Lahkotnost gibanja je vse večji problem

Ko opazujemo gibanje ljudi, vse redkeje vidimo lahkotno, elegantno zapeljivo, učinkovito gibanje, ki je v primitivnih območjih običajno. Sodobni človek hodi trdo, glasno, njegova pozornost je nekje drugje (običajno pri telefonu), glava nemirno poplesava, medenica in prsni koš sta zamrznjena. Koraki kratki, ujeti in neučinkoviti. Funkcija stopal je ujeta v udobnih obuvalih. Bosa hoja velja za čudno. Razlika v hoji otrok in starejših oseb je zelo očitna; občutek je, kot da se starejša oseba premika po drugem planetu z bistveno večjo gravitacijo. Premikanje ljudi in tovora se zato v veliki večini primerov izvaja z zunanjo pomočjo.
Vse to, kar lahko opazite na vsakem koraku, polni lekarne, bolnišnice in fitnes centre in povzroča izgubo pristnih čustev, odnosov in beg v virtualno resničnost. Introvertiranost, nenavezanost na materialne dobrine in brezskrbnost hindujca je povezana z mehkobo v kolkih in lahkotnostjo njegove hoje. Ekstrovertiranost, navezanost na materialne dobrine in razmišljanje »čas je denar«, je prisotno v industrializiranih območjih sveta. Tu je zmožnost sedenja na petah redka. Za njeno povrnitev je treba usmeriti čas in pozornost vase, se odpovedati delu materialnega življenja in obveznostim, ki nas zategujejo in dušijo.
 
Aleš Ernst, CSE 
Učitelj klinične somatike in AEQ metode
http://www.aeq.si