Refleksnoconska diagnostika

Refleksoterapija je preprosta in abstraktna. Refleksoterapevti se postavljamo na izhodišče, da so parametri našega običajnega zaznavanja spremenjeni. Eden od vidikov teh parametrov je zaznava čutnih podatkov. Refleksnoconska diagnostika temelji na opazovanju in tipnih podatkih, ter vrednotenju motenih refleksnih con.
Beseda diagnostika ne bi smela biti sporna in zavajajoča, kajti predstavlja popolnoma lasten način razumevanja in se nikakor ne spogleduje z medicinsko interpretacijo in razumevanjem bolezni. Znanje iz zdravstvenih vsebin na nivoju zdravstvenega tehnika uporabnike varuje pred zavajajočimi interpretacijami slabega počutja.

A-test

A–test je prvi pregled stopala, pri katerem z ogledom in otipom ugotovimo motene cone stopala. Pri ogledu stopala lahko refleksoterapevt opazi bradavice, kurja očesa, počeno kožo med prsti, ragade na peti, glivice, rane, suho kožo, krčne žile, barvo stopala, ugotovi motnje okostja stopala (povešeno ali plosko stopalo, hallux valgus, poškodbe na notranjih ali zunanjih gležnjih, …). Otekline v območju gležnjev in ahilovih tetiv ali na nartu kažejo na zastajanje limfe. Spremembe na koži so opozorilo terapevtu, v kateri refleksni coni je moteno delovanje organa.
Pri pregledu stopala z otipom (palpacijo) refleksoterapevt zazna temperaturo stopala, začuti zatrdline, napetosti, kristalčke (pod prsti jih občuti kot droben pesek), “praznost” stopala ... Stranka lahko na taki refleksni coni začuti bolečino. To je pokazatelj, da je organ, ki ustreza boleči coni, bodisi oslabljen, slabo prekrvljen ali energetsko blokiran.
Refleksoterapevt z vidnim zaznavanjem in otipom refleksnih con lokalizira, v katerem območju telesa je treba iskati težave, organske slabosti in bolezni. Nikakor pa ne gre pozabiti, da so lahko motene cone tudi posledice obutve, trenutnih fizičnih obremenitev, spremenjenega načina življenja, ...

Motene cone

Temelj refleksnoconske diagnostike so motene cone. Motene cone so cone, ki jih terapevt prepozna kot take v A-testu ali med potekom terapij. Znak, da je cona motena, je lahko občutek bolečine na določenem predelu, občutek, kot bi pod prsti trli kristale sladkorja, občutek praznine, toplote ali polnosti. Skozi pogovor in razumevanje stanja stranke, jih terapevt lahko diferencira in razvrsti na naslednje:

• simptomatsko cono – je cona, na kateri se odziva organ, ki je povezan s simptomom; . simptom je težava, ki jo opiše uporabnik,
• vzročno cono – je cona, na kateri se odziva organ, ki je povezan z vzrokom težave,
• pomožno (odnosno) cono – je cona, preko katere lahko posredno delujemo na glavno organsko cono.

Kontraindikacije so jasno določene in jih vsak usposobljen terapevt tudi pozna in prepozna. Terapevt vidi človeka kot celoto (prepozna delovanje organskih sistemov, funkcionalno povezanost posameznih organov in motnje v njihovem delovanju).
 
Maja Vrhunc
Refleksoterapevtka 
http://www.institut-rjp.si/ustanoviteljice/