Rojeni, da bi bili srečni

Sreča ima veliko obrazov in če bi vprašali deset ljudi, kaj je to sreča, bi dobili skoraj toliko popolnoma različnih odgovorov. Človeštvo si nenehno postavlja vprašanje, kako to srečo doseči, kaj narediti, da nam bo ta nenehno »na dosegu rok«
Težko je reči, kako. Morda je lažje najprej odgovoriti, kaj je pravzaprav tisto, kar nam preprečuje, da bi bili srečni.

Kdaj bom srečen? 

Verjetno poznate: "Srečen bom, ko diplomiram, Srečen bom, ko se poročim, Srečen bom, ko se vselim v novo hišo, Srečen bom, ko zamenjam službo, Srečen bom, ko…." Zdi se, kot da se je za srečo potrebno zelo truditi in mučiti, ker je sreča zelo ambiciozen cilj, za katerega se je potrebno žrtvovati in se zelo "matrati", da ga dosežemo.
Učimo se od otrok, ki nam nenehno sporočajo, da je sreča "na dosegu naših rok", v vsakem trenutku. In, neverjetno! Celo rodimo se s tem darom in bogastvom. In kaj naredimo z njim? Ko odraščamo si kompliciramo življenje z različnimi strategijami, ki jih  največkrat upravlja naša podzavest. Počasi, a vztrajno, izgubljamo sposobnost videti, slišati, občutiti vse, kar je lepo okoli nas in v nas.
Prav gotovo se vam je, ko ste prebrali zgornje vrstice, utrnila ideja:" Ja! Ni tako preprosto, kot se morda zdi na prvi pogled. Ko smo otroci, je življenje enostavno, nimaš vseh odgovornosti, ki spremljajo odrasle"

Sreča je povezana z odgovornostjo do sebe

Res je! Sreča je povezana z odgovornostjo, škoda pa je, da se ta beseda velikokrat uporablja kot alibi za lastno ne srečo. Kot da je  to nekaj strašno težkega, ki nam ne daje možnosti, da bi se ne sreči izognili. Tako, namesto da rečemo: "Jaz sem odgovoren kako se počutim in če mi kaj ni všeč imam možnost vse spremeniti", raje rečemo: "Nimam možnosti izbire,  Moram razmišljati o družini in ne morem zamenjati službe, Moram pospraviti hišo, Moram otroke peljati na nogomet, ples, na angleščino in si ne morem vzeti časa samo zase".
To v resnici pomeni preložitev odgovornosti za ne srečo na druge. Pomeni lagati si. Odrasli smo hudi na otroke, če lažejo. Kaj reči na to, da nenehno lažemo sami sebi, ko ugotavljamo: "Ne splača se. Z njim je vsak trud brez pomena, V podjetju stvari delujejo tako in nič se ne da spremeniti, Rad bi, toda nimam časa,…"
Morda se v kakšni situaciji zdi dobro, odgovorno in odraslo, če se tolažimo s takimi ali podobnimi mislimii. Toda ali smo prepričani, da takšne ugotovitve ne skrivajo v sebi strah in dvom, če v resnici želimo odrasti in osebno rasti.

Jelica Pegan Stemberger
NLP trener (mednarodna licenca INLPTA)
http://www.glottanova.si/