Uživajte v letnem času paradižnika   

Paradižnik izhaja iz Južne Amerike, kjer so ga pridelovali že Azteki in Maji. Divje rastoče vrste paradižnika najdemo v Ekvadorju, na severu Čila, v Peruju in na Galapaških otokih. V Evropo so ga prinesli okrog leta 1550. Sprva so ga pridelovali kot okrasno rastlino, kasneje pa so ga začeli uporabljati kot zelenjadnico. Namreč v prvih zapisih, ki omenjajo paradižnik, se rastlina omenja pod imenom "zlato jabolko". Plodove opisujejo kot ploščate sadeže, jabolčne oblike, ki pri dozorevanju spremenijo barvo iz zelene v rumeno - to pa zaradi tega, ker so prvi paradižniki, ki so jih odkrili in opisali Evropejci, bili rumeni. Prvi znan zapis o rdečih paradižnikih je iz leta 1554.

Paradižnik ima zanimivo zgodovino  

Sprva se je v Evropi paradižnik širil le kot okrasna rastlina in so ga v angleško govorečih državah poimenovali "volčja breskev". Plodove so začeli najprej uživati v Južni Evropi, vendar so se z njimi prehranjevali le revnejši prebivalci. V drugih delih Evrope se je odpor do te rastline obdržal še naslednjih dvesto let. Tudi Evropejci, ki so se odselili v Ameriko, so imeli predsodke. Evropejci so bili prepričani, da je paradižnik strupen, kar izvira iz dejstva, da zeleni deli paradižnika vsebujejo alkaloida solanin in tomatin. Priljubljen je postal šele v 19. stoletju, ko se je tja preselilo veliko Italijanov in kmalu so ga začeli množično pridelovati za trg.

Več poimenovanj za priljubljen paradižnik

Najpomembnejše svetovne pridelovalke paradižnika so Kitajska, Indija, ZDA, Turčija in Egipt. Glede na razširjenost pridelave vrtnin v svetu, je pridelava paradižnika na drugem mestu. Kot zanimivost naj omenim, da prvo mesto zaseda krompir. O razširjenosti in priljubljenosti paradižnika pričajo številna ljudska imena: paradajz, maslenika, poodori, rajsko jabolko. Paradižnik sodi v družino razhudnikovk (Solanaceae).

Hranilne vrednosti paradižnika

• V plodovih so različni sladkorji  - predvsem glukoza in galaktoza, do 1% pektina, od 0,3 do 8 mg /100 g plodov je oksalne kisline, v zrelih plodovih sta še jabolčna in citronska kislina, v prezrelih pa jantarna kislina.
• V paradižniku sta tudi vitamina C in E ter baker in železo.
• Rdečo barvo daje barvilo likopen, rumeno pa karoten, ksantofil in flavonoidi.
• 100 g očiščenega svežega paradižnika vsebuje 92 - 95,2g vode, 0,4 - 1,25 g surovih beljakovin, 0,2 - 0,95 g surovih maščob, 1,87 - 9,0 g ogljikovih  hidratov, 2,4 - 7,0 g sladkorjev, 0,31 - 1,8 g vlaknin in 0,60  - 0,61 g mineralov.

Izbiramo lahko med grozdastim, mesnatim, rumenim češnjevim, rdečim češnjevim, slivastim, malim slivastim, grozdastim češnjevim itd. Slajše so rumene vrste, ker vsebujejo več sladkorja.
Vse oblike paradižnika so dragocene, zato ga uživajmo v tem letnem času, ko ga je v izobilju.
 
Mag. Gordana Vulić, univ. dipl. inž. živ.tehnol.