Z umom lahko vlivamo na zdravje (3. del)

Glavni namen večine genov v človeškem genomu je regulacija izražanja drugih genov. V belih krvničkah je kortizol skoraj gotovo vpleten pri vklapljanju gena TCF, ki omogoča, da izdela svojo beljakovino, katere delo je zaviranje druge beljakovine, imenovane interlevkin 2. To je kemična snov, ki bele krvničke opozori, naj bodo še posebej dovzetne za bacile. Tako kortizol zavira pripravljenost belih krvnih celic, zaradi česar je telo dovzetnejše za bolezni.

Razmerje med vzrokom in posledicami?

Če možgani v odziv na psihični stres stimulirajo izločanje kortizola in kortizol zruši odzivnost imunskega sistema, se lahko razvname pritajena viroza ali pa se okužimo na novo. Ob psihičnih vzrokih so simptomi torej resnično lahko fizični in nasprotno: če bolezen vpliva na možgane in spremeni razpoloženje, so ob fizični vzrokih posledice lahko psihične (Hamer, Copeland, 1998). Kljub temu, da tradicionalna medicina potrjuje vpliv čustev na razvoj najrazličnejših bolezni, se skrivamo pred resnico in raje verjamemo, da bolezen prihaja od zunaj, neodvisno od nas ali da jo genetsko podedujemo.

Z nasmehom do boljšega počutja

Pri tem pozabljamo, da je gene potrebno vklopiti, kar lahko storijo zunanji dogodki ali svobodna volja. Nismo na milost in nemilost prepuščeni našim vsemogočnim genom, temveč so geni pogosto prepuščeni nam. Nesporno je, da lahko dejavnost v možganskem »centru za srečo« sprožimo z namernim smehom brez razloga, prav tako kot s srečnimi mislimi lahko sprožimo nasmeh. Če se smehljamo se resnično počutimo bolje. »Fizično« je lahko na razpolago »vedenjskemu«, hkrati pa »fizično« sledi »psihičnemu«. Um poganja telo, ki poganja genom (Sapolsky, 1997).

Izkušnje so zapisane v možganih

Človek od svojih prednikov, preko genetskega zapisa, deduje osnovne značilnosti in nagnjenja, vendar pa velik del značilnosti in sposobnosti črpa iz okolja, od otroštva do smrti. V človeških možganih se zapisujejo izkušnje in doživetja. Človek se nenehno uči – iz doživetij in lastnih dejanj, ko je uspešen in še zlasti takrat, ko se mu njegove namere ne posrečijo. Veliko se nauči iz zgledov in ravnanja drugih ljudi, tako da njihovo ravnanje posnema.
Najnovejše raziskave na področju človekovega genoma in vedenja kažejo, da je gentska struktura zelo pomembna, vendar ne določa človekovega mišljenja in konkretnega ravnanja. V podedovanih lastnostih, ki smo jih dobili od očeta in matere, se zrcalijo številni zapisi, ne le naših staršev in starih staršev, temveč tudi lastnosti prednikov v dolgi evolucijski verigi – od vretenčarjev in sesalcev naprej. V tem procesu dolge evolucije se je nabralo v našem genomu ogromno zapisov, med katerimi so nekateri aktivni in drugi pasivni, se pa z mutacijami tudi spreminjajo.
Človek sprejema signale iz okolja prek svojih senzornih sistemov, kot so vid, sluh, okus, voh, dotik, ki so vsi povezani s človekovimi možgani. Z drugimi ljudmi pa komunicira prek govora, pisave, slikanja, oblikovanja, petja, plesa, giba, mimike.

Način življenja opredeli človeka

Velikokrat se postavlja vprašanje, kaj človeka najbolj opredeljuje. So to podedovane lastnosti, družbeno in naravno okolje, ali njegobve lastne odločitve in ravnanje? Raziskave kažejo, da vsi našteti dejavniki določajo človekovo osebnost. Lahko rečemo tudi drugače, da je človek rezultat filogeneze in ontogeneze (Dawkins, 2010).

• Filogeneza predstavlja razvoj človeške vrste, ki jo zaznamuje biološka in kulturna evolucija. Biološka evolucija se kaže v dedni zasnovi, ki se prenaša iz roda v rod z vsemi procesi modifikacij v genski verigi. Kulturna evolucija pa se kaže v razvoju jezikov, tehničnih in tehnoloških dosežkov, družbenih sistemov, oblik družbene zavesti (umetnost, etika, religija, ideologija itd).
• Ontogeneza predstavlja razvoj človeka od njegovega spočetja do smrti. Človek od svojih prednikov podeduje genom, ki pa se v času njegovega življenja tudi spreminja na podlagi mutacij in na podlagi človekovega načina življenja in delovanja. Nekateri geni imajo zato bolj poudarjeno vlogo, drugi manj, nekateri pa so neaktivni – pasivni geni (Komel 2012).

 
Melita Mulej, org. posl. vel.
 
KNJIŽNI VIRI:
[1] Dawkins, R. (2010): Največja predstava na Zemlji – dokazi o evoluciji, Ljubljana: Modrijan.
[2] Carter, R. & Aldridge S., M. Page, S. Parker (2009): The Brain, DK – Darling Kindersley, Limited, London C – SAZU
[3]  Hamer D, Copeland P., (1998): Living with our genes: why they matter more than you think. New York: Anchor books, Doubleday; str. 25-31.
[4] Sapolsky RM., (1997): The trouble with testosterone and other essays on the biology of the human predicament. New York: Touchstone Press; str. 45-55.