Z umom lahko vplivamo na zdravje (2.del)

Hipokrat je že v 5 st.p.n.št. zapisal, da bi se ljudje morali zavedati, da iz možganov in samo iz možganov izvirajo naši užitki, smeh in šale, kot tudi bridkosti, bolečine, bolezni in strahovi. Skoznje razmišljamo, vidimo, slišimo in razločimo grdo od lepega, slabo od dobrega, prijetno od neprijetnega (Repovš).

Zgodovina zapisov o možganih

• Odnos med možgani in duševnostjo ima dolgo zgodovino in občasno je še vedno predmet burnih debat. »Prvi zapis o možganih se je pojavil 4.000 let p.n.št. in v njem so stari Sumerci opisovali vpliv maka na razpoloženje« pojasnjuje Zvezdan Pirtošek.
• Egipčani so kasneje sicer verjeli, da je sedež duše srce, kljub temu pa so prvi opisali zgradbo možganov in posledice možganskih poškodb.
• Grki so kot prvi opisali funkcijo možganov.
• V srednjem veku je Cerkev prepovedovala obdukcijo in študij telesnih organov, saj je bila po njenem prepričanju v telo vdahnjena duša.

Descartesov dualizem duše in telesa

Pod pojmom telo se običajno razume dele telesa, pod pojmom duša pa nekaj, kar lahko obstaja zunaj telesa. V času starogrških mislecev, ki so prvi formulirali dualizem duše in telesa, do Descartesa, ki je dualizmu posvetil precej pozornosti, niso še ničesar vedeli o dvojni vijačnici in človeškem genomu. Prav tako niso poznali vloge nevro - transmiterjev, kot so hormoni sinapse, dendriti in tudi ne razlike med izvornimi in specializiranimi celicami.
Francoski filozof Descartes je možgane razumel kot stroj in je začrtal ostro ločnico med netelesno dušo (ki je bila v domeni Cerkve in duhovščine) in telesom (ki so ga – ločenega od duše – lahko začeli proučevati zdravniki in znanstveniki).
Opisal je tudi organ v možganih, v katerem se duša in telo za hip prepleteta: to je mala žleza češarika (glandula pinealis). Descartes si jo je izbral predvsem zato, ker je za razliko od drugih delov možganov neparen organ.
»Prav Descartov dualizem duše in telesa je omogočil drznejše raziskovanje anatomije in patologije človeških možganov« pravi Pirtošek, Repovš pa dodaja, da je po stoletjih vladavine Descartesove dualistične delitve materialnega in duševnega, ki je »grobo ločila možgane in dušo ter vzpodbudila številna vprašanja o njunem odnosu«, danes vedno bolj uveljavljeno prepričanje, da gre le za dva vidika opazovanja istega fenomena – delovanja možganov.

Rezultati najnovejših raziskav

Najnovejše raziskave na področju živih celic, človeškega genoma in možganov odkrivajo popolnoma novo plat vedenja o človeškem telesu, možganih in duši, ki lahko privede do nove paradigme o dualizmu telesa in duše. Raziskovalci sicer do danes niso našli nobenih sledi, da bi bila katera od človekovih umskih sposobnostnih aktivnosti ločena od človekovih možganov.
Na podlagi empiričnih raziskav so nevroznansteveniki opredelili naslednja temeljna spoznanja o telesu, možganih in duši (Damasio, 2008):

• Telo in možgani tvorijo enoten organizem, ki je prek kemičnih in živčnih poti v popolni medsebojni interakciji.
• Prvenstveni cilj možganske dejavnosti je pomoč pri uravnavanju življenjskih procesov organizma, in sicer tako v obliki usklajevanja notranjega delovanja telesa, kot v obliki usklajevanja interakcij med organizmom ter fizičnimi in družbenimi vidiki okolja.
• Možgani so primarno opremljeni, da svojo dejavnost usmerjajo v človekovo preživetje in dobrobit, vendar pa izvajajo tudi številne sekundarne dejavnosti – od pisanja pesmi do načrtovanja vesoljskih ladij.
• Možgani uravnavajo operacije, kot so ideje, misli in upravljajo z njimi.
• Možgani prek vidnih, slušnih, tipnih, vohalnih in okuševalnih senzorjev ustvarjajo podobe o predmetih in dogodkih v okolju. Podobe so potrebne tako za izvedbo avtomatičnih kot hotenih odzivov, pa tudi za predvidevanja in načrtovanje prihodnjih odzivov.

 
Melita Mulej org.posl.vel.